NOVICEČLANIPATAGONIJACILJIGALERIJADONATORJI  
  Trajanje odprave: 08.01.2008-15.02.2008 

 Patagonija in patagonske gore

Besedilo: Boris Strmšek
Fotografije: Boris Strmšek, Tanja in Andrej Grmovšek

"Kdor pije čaj mate in jé calafate, ta se bo vrnil!" je star patagonski pregovor. Tako so mi povedali leta 1994, ko sem prvič obiskal argentinsko Patagonijo. Čudil sem se vso pot do tja, saj sem najprej spoznaval predvsem neskončne ravnice, ki jih kar ni hotelo biti konec. In ko so se končno pokazale gore, smo stali vsi z odprtimi usti in velikimi očmi. Kakor večina, ki pride v te kraje z visokoletečimi plezalskimi cilji. Gledaš fotografije v knjigah, gledaš jih v revijah, na internetu, vendar je nekaj povsem drugega, ko stojiš pod temi gorami, ki takrat dobijo povsem drugačno dimenzijo. Dobijo velikost, dobijo vonj, dobijo pravo barvo, dobijo zvok, ki ga večinoma ustvarja veter med vitkimi granitnimi stolpi, ki kipijo nekam v nebo. Dobijo svojo težavnost, ki jo lahko začutiš, kakor hitro se dotakneš skale v eni od številnih tukajšnjih smeri. In tako sem nekega februarskega dne leta 1994 sedel na vrhu gore Fitz Roy (3405 m) skupaj z Američanom Gregom, utrujena sva se ozirala na pokrajino, ki je bila daleč pod nama in zavedala sva se, da je to darilo, za katerega se je bilo treba izredno boriti. Bilo je tudi vredno. Večina jih je takrat obupala, nekateri so tudi umrli v labirintu gladkih granitnih sten in razbitih ledenikov. Midva sva pa sedela tam in občudovala razgled proti obzorjem na vseh straneh. Na eni strani se je razprostirala rumenorjava pampa, na drugi nepregledna bela prostranstva patagonskih ledenikov. Hielo Continental - Celinski led mu pravijo. Ostanek zadnje ledene dobe so ti ledeniki, ki se menda razprostirajo okoli 500 kilometrov v dolžino in 200 kilometrov v širino. Vse naokoli naju je bil narodni park Los Glaciares. Gore, ledeniki, jezera, reke, potoki, pragozd... Marca 2007 sem stal na južnem koncu tega ledenika in občudoval druge granitne gore, pred menoj so se razprostirala še bolj slikovita jezera, narava je bila še bolj pestra. Narodni park Paine v Čilu je eden najlepših primerkov narave na našem planetu. Takrat sem bil vesel, da sem popil toliko čaja in pogosto zobal calafate, nekakšne borovnice, ki so zaščitni znak te dežele na skrajnem jugu Južne Amerike.

Patagonija je bila do srede 19. stoletja nepoznana dežela, kjer so vladali divji Tehuelche. Sedaj jo poznamo kot deželo ogromnih ledenikov, divjih gora, številnih čudovitih jezer, kristalnih rek in prostrane pampe. V družbi guanakov, nandujev, pingvinov, kondorjev in drugih prebivalcev tukajšnje narave boste deležni nepozabnih prizorov skrajnega juga Južne Amerike. Vzhodni del ob obali Atlantika predstavlja porasla ravnica, ki jo imenujejo pampa. To je oznaka za dokaj suho pokrajino, kjer raste večinoma trava in nizko grmičevje. Tu in tam kakšna rečica, jezerce, redko drevo, sicer pa vsaj na videz nepregledna ravnina. Vendar pa pokrajina vseeno ni tako ravna, kot se zdi. Tukajšnji Indijanci so vsekakor znali izkoristiti to navidezno ravnico in se dolgo niso pustili pregnati s strani belcev, ki so občasno prihajali v tukajšnje kraje iskati še neodkrita bogastva. Šele v 70. letih 18. stoletja so prvi raziskovalci ob pomoči vojske ugledali divje patagonske ledenike in čudovito pokrajino v notranjosti celine. Sicer so že dolgo nazaj pomorščaki odkrili, da lahko tukaj pridejo do zahodne obale Južne Amerike oziroma do Pacifika, vendar se s kopnim zaradi pustega videza niso kaj dosti ukvarjali. Najprej so pluli skozi ozek Magellanov preliv, ki deli celino od otoške Ognjene zemlje (Tierra del Fuego), kasneje pa so našli pot okoli Rta Horna in tako obšli labirint otokov in prelivov na skrajnem koncu južnoameriške celine. A tukajšnja morja oziroma oceani so znani tudi zaradi izredno muhastega vremena, ki ni bil pogodu mornarjem. Veliko ladij je našlo pogubo v morskih globinah, saj se tukaj združijo vetrovi z obeh oceanov, kar pomeni lahko tudi izredno divja neurja. Portugalski pomorščak Ferdinand Magellan (pribl. 1480-1521) je leta 1520 odkril prehod na zahodni del celine oziroma do obale Pacifika. Od takrat je beli človek pogosto plul mimo teh divjih krajev, kar je pomenilo postopno odkrivanje neznane dežele, obenem pa tudi pričetek konca indijanske kulture. Ladijski promet je s sodobnimi transportnimi sredstvi postal že zgodovina, Patagonci oziroma Tehuelche pa so skoraj popolnoma iztrebljeni. A Patagonija je še vseeno ohranila svoj čar prostrane in skrivnostne dežele, saj so njeni najpomembnejši deli sedaj zaščiteni.

Patagonija obsega približno 800 tisoč kvadratnik kilometrov pokrajine na južnem koncu Južne Amerike, delita pa si jo Argentina in Čile. Zaradi bližine Antarktike, vlada tukaj dokaj polarna klima. Kratka poletja, ledeniki na izredno nizki nadmorski višini, ponekod tudi povsem do morja, vegetacija podobna tisti v Alpah, rastlinska meja nekje med 1000 in 1500 metri, snežna meja že na 1000 m, najvišji vrhovi pa le redko dosežejo višino 4000 m. Argentinski del Patagonije predstavlja predvsem pampa, obalo Antlantika pa predstavljajo dolgi in visoki klifi, ki jih ponekod prekinjajo ustja večjih rek in nekaj večjih zalivov. Povsem drugačna podoba je na drugi strani Andov in celine. Čile v južnem delu predstavljajo nepregledni ledeniki, obala Pacifika pa je neverjetno razbita. Otoki in prelivi predstavljajo pravi morski labirint, ki je dolgo časa delal preglavice mornarjem. Čilenci svoj del Patagonije imenujejo tudi Archipelago. Zahodna stran južnoameriškega kontinenta je precej bolj gorata od vzhodne, saj jo predstavljajo Andi, po katerih poteka tudi naravna meja med Čilom in Argentino. Čilska obala je razbita predvsem zaradi tega, ker je bila v ledenih dobah (zadnja je bila pred 18 tisoč leti) povsem prekrita z ledeniki, ki so izoblikovali podobo te dežele. Prve očitne sledove so pustile poledenitve že pred okoli 3,5 milijoni leti, v kasnejših obdobjih pa so prav ledeniki dali Patagoniji sedanjo podobo in pomagali tudi izoblikovati gore, ki so sedaj izredno privlačne za plezalce z vsega sveta. Značilnost tukajšnje klime so kratka obdobja lepega vremena z daljšimi poslabšanji, tudi v poletnem času lahko sneži. Prav zaradi takšnih vremenski razmer pa dobijo vzponi v patagonskih gorah še dodatno vrednost, saj so granitne stene pogosto okovane v sneg in led. Kdor se odloči za plezanje v Patagoniji, mora priti sem z izkušnjami iz vseh zvrsti plezanja v vseh letnih časih ter razmerah.

Od glavnega čilskega mesta Santiaga je še okoli 2500 km do Punta Arenasa na obali Magellanovega preliva. Nekaj podobnega je med glavnim mestom Argentine Buenos Airesom in mestom Rio Gallegos na obali Atlantika. To sta dva možna izhodišča za potepanja po Patagoniji, saj imata obe omenjeni mesti večja letališča. Izhodišče za vzpone v Torres del Paine v Čilu je Puerto Natales, oddaljen okoli 250 km od Punta Arenasa. V Puerto Natales lahko pridemo tudi z ladjo, ki vozi iz mesta Puerto Montt, a razdalja med njima je 2200 km in vožnja traja skoraj 3 dni. Vsekakor pa je to zelo zanimivo potovanje ob razbiti čilski obali med številnimi otoki in otočki, skozi prelive in celo mimo ledenikov, ki se spuščajo povsem do morja. Za vzpone v argentinskem delu Patagonije v okolici Fitz Roya je izhodišče vas Chalten na severozahodnem koncu jezera Viedma in je oddaljena 220 km od mesta El Calafate, nekakšnega turističnega in upravnega središča za področje Narodnega parka Los Glaciares. Mesto El Calafati, ki se zelo hitro širi in posodablja ter je v poletnem času priljubljena turistična destinacija, leži ob jezeru Argentino. El Calafati so oddaljeni od Rio Gallegosa dobrih 300 km, nekaj podobnega pa tudi od Puerto Natalesa. Ceste so povsod večinoma dobro urejene, avtobusni promet pa nekako najboljša in najudobnejša transportna možnost v teh krajih. Pred kratkim so v Calafatih uredili in posodobili letališče, da je primerno za večja letala in uvedene so že redne linije z Buenos Airesom.

Okoli zahodnega konca jezer Argentina in Viedma nas večinoma nova asfaltna cesta pripelje do markantnih gora, med katerimi sta najbolj sloviti nepristopen Cerro Torre (3102 m) in najvišji v masivu Fitz Roy (3405 m), ki ju lahko vidimo že od daleč. Vas je bila pred nekaj leti sestavljena le iz nekaj hiš, sedaj pa se spreminja v pravo turistično mestece. Barve jutranjega sonca na Fitz Royu, ki jih lahko opazujemo z začetka vasi ob sotočju rek Fitz Roy in De Las Vueltas, nas vabijo v divji ambient. Približno 3 ure hoje je do baznih taborov pod obema slavnima vrhovoma, poti vodijo skozi patagonski pragozd, kjer nas skrivenčena in polomljena drevesa opozarjajo na moč tukajšnjega vetra. Detlji, sove, kondorji in druge ptice, lisice, guanaki, tudi pume so v teh krajih. Kar brez bojazni, puma se človeka raje izogiba. V njem ne vidi hrane, temveč predvsem nevarnost. Ob jezeru Torre je v zavetju gozdička tabor - Bridwell kamp, ki je izhodišče za Cerro Tore in njegove sosede Cerro Adele, Torre Egger, Cerro Standhard in druge ter zahodno stran Fitz Roya, ki se je ob Cerro Poincenotu držijoše Aguja Rafael, Ag. Saint Exupery in Ag. de la S. Z obale jezera Torre je ob lepem vremenu najlepši razgled na Cerro Torre in njegovo južno steno. Za trekingarje je to končni cilj, plezalci pa tukaj komaj pričnejo svojo pot proti stenam omenjenih vrhov. Okoli 4 ure naprej po ledeniku Torre sta še dva tabora, Poljski na sredi ledeniške doline, Norveški pa višje pod Cerro Torrejem. Pokrajina na poti pod Fitz Roy je podobna, le da bomo ob poti pozdravili še več jezer. Mimo jezera Capri, kjer je kamp za trekingarje, in jezer Madre e Hija nas pot pripelje do tabora Poincenot, kjer taborijo trekingarji, za plezalce pa je nekoliko naprej kamp Rio Blanco. Večina obiskovalcev se povzpne mimo tega tabora navzgor do jezera De Los 3 in istoimenega ledenika, ki vodi višje pod goro. Zgoraj ob najvišjem Fitz Royu kraljujejo še njegovi vazali na levi Cerro Poincenot, Ag. Rafael in Ag. Saint Exupery, na desni pa Mermoz in Guillamet. Nad jezerom se prične divji svet, ki je rezerviran samo za najbolj izkušene gornike. Lahko se odpravimo tudi na drugo oziroma severno stran Fitz Roya do jezera in reke Electrico, kjer je koča, obenem pa je to izhodišče za ture po ledenih prostranstvih Hielo Continental oziroma Celinskega ledu, ki ga sestavljajo številni prepletajoči ledeniki z oddaljenimi in težko pristopnimi gorami. S tega konca se nekateri plezalci odpravljajo tudi na severno in zahodno stran Fitz Roya ter sosednja Mermoz in Guillamet. Naša ekipa se bo verjetno držala ledenika Torre in ciljev nad njim, ki pa jih je več kot dovolj za tokratni obisk Južne Amerike.

 Vreme v HuarazuEl tiempo Diseñado por Bran©o